Včasih se najpomembnejše stvari začnejo čisto nepričakovano.
Odraščala sem na obrobju Ljubljane, tik ob gozdu in v bližini travnikov. Že kot otrok sem svoj čas veliko raje preživljala zunaj kot za štirimi stenami. Gozd, živali, rastline in vse majhne stvari, ki jih opaziš, ko si dovolj časa v naravi, so bili del mojega vsakdana.
Ljubezen do živali me je kot najstnico pripeljala do odločitve, da se vpišem na srednjo veterinarsko šolo. Takrat seveda nisem vedela, da me bo življenje odpeljalo čisto drugam. Danes pa vidim, da je narava na nek način ostala rdeča nit moje poti. Le da jo danes namesto skozi delo z živalmi raziskujem skozi glino – skozi oblike, teksture in motive, ki jih najdem v svetu okoli sebe.
Ko se zgodi življenje…
Pri osemnajstih sem prvič postala mama, pri dvaindvajsetih še drugič. Ko je bila moja mlajša hčerka pogosto bolna, je bilo klasično službo praktično nemogoče uskladiti z družinskim življenjem. Začela sem razmišljati, kaj bi lahko počela od doma. Nekaj, kar bi mi omogočilo, da sem mama, hkrati pa ustvarim nekaj svojega.
Nisem še vedela, kaj iščem.
Za rojstnodnevno darilo sem prejela majhno keramično obešanko s pomenljivim sporočilom. Zanimivo je, kako ti lahko taka malenkost pusti tako pozitiven vtis in v tebi prebudi misel:
Kaj pa, če bi keramiko ustvarjala tudi sama?
In tako sem šla v to. Precej naivno, če sem iskrena. Nisem imela pojma, kaj vse potrebuješ za izdelavo keramike, koliko procesov je v ozadju in kaj vse gre lahko narobe.
Kupila sem prvih deset kilogramov gline, nekaj modelirk in osnovne glazure.
In začela.
Brez tečaja, brez načrta in z veliko radovednosti
Obiskala nisem niti enega tečaja keramike. Vse, kar znam danes, sem se naučila sama.
Preko poskušanja. Opazovanja. Branja. Raziskovanja. In predvsem preko napak.
Veliko napak.
Hitro sem ugotovila, da je med »naredila sem nekaj iz gline« in »ustvarila sem kos keramike, ki bo prestal sušenje, prvo žganje, glaziranje in drugo žganje« precej velika razlika.
Sprva nisem imela niti svoje peči.
Za 25. rojstni dan sem v roke dobila list papirja. Na njem je bila fotografija peči in zapis:
VSE NAJBOLJŠE! Pravkar si 75 litrov bližje uspehu.
Od moža sem prejela svojo prvo 75 litersko Rohde peč za žganje keramike.
In takrat se je začela moja prava keramična pot.
Od tistega trenutka naprej sem lahko resnično raziskovala, kaj vse je mogoče narediti z glino. In možnosti so skoraj neskončne.
Glina me je naučila potrpežljivosti
Če bi morala izbrati eno stvar, ki me jo je keramika najbolj naučila, bi bila to potrpežljivost.
Pri keramiki preprosto ne moreš vsega narediti takoj.
Glina potrebuje čas. Izdelek se mora počasi posušiti. Potem pride prvo žganje. Nato glaziranje. In potem čakanje na drugo žganje.
In šele takrat, ko odprem peč, zares izvem, kaj sem ustvarila.
To je eden mojih najljubših in hkrati najbolj napetih trenutkov.
Včasih odprem peč in me pričaka nekaj čudovitega. Nekaj, kar je uspelo celo bolje, kot sem pričakovala.
Včasih pa je ravno obratno.
Glazura se obnaša drugače, kot sem pričakovala. Nekaj poči. Barva ni prava. Oblika se spremeni. Ali pa se po več urah in urah dela izkaže, da kos preprosto ni takšen, kot bi moral biti.
In takrat lahko veliko dela, materiala in časa pristane v košu.
Tudi to je del keramike.
Morda prav zato svoje izdelke danes še toliko bolj cenim. Ker vem, koliko nevidnega dela se skriva za enim samim končnim kosom.
Deset let kasneje
Danes keramiko ustvarjam že deseto leto.
V tem času sem se ogromno naučila, a me glina še vedno preseneča. Še vedno raziskujem. Še vedno preizkušam nove ideje in tehnike. In še vedno se zgodi, da nekaj naredim prvič in ne vem čisto natančno, kakšen bo rezultat.
Prav ta nepredvidljivost mi je pri keramiki všeč.
Glina mi omogoča, da idejo, ki jo imam v glavi, počasi spremenim v nekaj oprijemljivega. Nekaj, kar lahko primeš v roke, uporabljaš in postane del tvojega vsakdana.
Pri ustvarjanju me najbolj navdihuje narava.
Rastline. Živali. Listi. Cvetovi. Organske oblike. Teksture. Majhne nepravilnosti.
Ne iščem popolnoma ravnih linij in sterilne popolnosti. Veliko bolj me privlači tisto, kar deluje živo, organsko in nekoliko nepričakovano.
Zato je moja keramika pogosto bolj artistična, igriva in nevsakdanja. Rada dodam veliko detajlov in ustvarjam oblike, ki pritegnejo pogled.
Umetnost, ki jo lahko uporabljaš
Čeprav imam rada umetniško plat keramike, si nikoli nisem želela ustvarjati samo kosov, ki lepo izgledajo na polici.
Želim si, da moja keramika živi.
Da skodelica ni samo lepa, ampak iz nje nekdo vsako jutro pije svojo najljubšo kavo.
Da krožnik ni samo dekorativen, ampak postane del skupnega kosila, zajtrka ali večerje.
Da predmet, ki ga primeš v roke, ni samo uporaben, ampak ti zaradi svoje oblike, detajlov ali majhne nepravilnosti tudi polepša dan.
Želim ustvarjati keramiko za vsak dan – s pridihom umetnosti.
Ker verjamem, da uporabni predmeti niso nujno dolgočasni.
Pravzaprav so lahko najlepši predmeti v našem domu tisti, ki jih vsak dan vzamemo v roke.
Vsak kos nosi sled mojih rok
Vsi moji izdelki so narejeni in pobarvani ročno.
To pomeni, da vsak kos zahteva svoj čas. Nobena dva izdelka nista popolnoma enaka in prav v tem vidim čar ročno izdelane keramike.
Na njih ostanejo majhne razlike, drobne nepravilnosti in sled procesa, skozi katerega so nastali.
To niso napake, ki bi jih želela skriti.
To je del zgodbe.
Za vsakim kosom je veliko ur dela, znanja, poskušanja, potrpežljivosti in tudi nekaj tveganja. Ker pri keramiki nikoli ne moreš popolnoma nadzorovati vsega.
In morda je prav zato vsak končni izdelek nekaj posebnega.
Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi skoraj neverjetno, da se je vse skupaj začelo z nekaj kilogrami gline, nekaj modelirkami in eno majhno keramično obešanko.
Nisem imela načrta, da bom nekoč deset let kasneje še vedno sedela za svojo delovno mizo in ustvarjala z glino.
Imela sem samo radovednost in željo, da poskusim.
In vesela sem, da sem jo poslušala.
Danes je keramika del mojega vsakdana, mojega doma in mojega ustvarjalnega sveta.
Vsak nov kos je nova zgodba.
In morda bo eden od njih postal tudi majhen del tvoje.